Že kot majhna deklica sem podrobno spremljala nogomet. Sploh velike klube, ki so bili in so še vedno v svetovnem vrhu. Sanje vsakega nogometaša so enkrat priti vsaj blizu temu “vrhu” oziroma zaigrati na mednarodni ravni. V ženskem nogometu to pomeni v ligi prvakinj. Za razliko od moškega, kjer trenutno obstajajo tri evropska tekmovanja, je liga prvakinj edini oder, kjer nastopajo najboljši ženski klubi v Evropi. Poleti leta 2022 sem prvič v karieri trenirala za do zdaj najvišji cilj. Sanje, ki bi lahko postale resničnost. S svojo ekipo Eintracht Frankfurt smo prvenstvo končale na tretjem mestu, kar je pomenilo, da gremo v kvalifikacije za Ligo prvakinj, v kateri je šele drugo leto nastopalo 16 ekip.
Med poletjem smo kot vedno imele reprezentančno akcijo. Po mojem mnenju povsem nesmiselen termin, sredi individualnega programa, ki ga med vsakim premorom dobimo od svojih klubov. Tako se proces dela načrtovan s strani klubskih trenerjev prekriža z reprezentančnimi obveznostmi. No, med reprezentančno akcijo je potekal žreb za naš mini turnir – kvalifikacije za ligo prvakinj. Ostala sta samo še 2 listka: Eintracht in Sturm Graz. Z malo smole bi lahko pristale v skupini z Real Madridom in Manchester Cityjem. Na koncu smo imele srečo in naš prvi nasprotnik je bil danski prvak Fortuna Hjoring.
Priprave na naše prve kvalifikacije za ligo prvakinj so bile zelo čudne. Tisto poletje je bilo seveda evropsko prvenstvo v Angliji.
Kot močen klub v nemški bundesligi je veliko naših igralk nastopilo na prvenstvu. Nemčija, Švica, Avstrija in Islandija. Jaz sem bila tako ena redkih igralk iz prve postave, ki je ostala v Frankfurtu in se pripravljala na ligo prvakinj, saj se moja reprezentanca na to tekmovanje ni uvrstila. Soigralke so se vrnile šele teden dni pred prvo tekmo, zato smo imele malo časa za uigravanje in povezovanje ekipe. Turnir smo igrale na Danskem. Klub nam je omogočil čarter prevoz, da bi čimprej prišle na kraj zločina.
Po šestih tednih priprav je končno prišel dan tekme. Igrale smo proti domačinkam in v tekmi zelo prevladovale. Na koncu smo zmagale z 1:0, ko sem tudi dosegla edini gol na tekmi. Naša pot se je tako nadaljevala in sanje so še vedno bile dosegljive.
Drugi nasprotnik je bil nizozemski Ajax. Tekma dveh polčasov. V prvega smo šle zelo kaotično, nič ni »klapalo«. Polčas, zaostajamo z 0:1 … Kaj narediti? Kot ena ključnih igralk sem vedela, da na takšni tekmi odločajo nijanse. Treba je bilo stvari vzeti v svoje roke. Nekaj narediti sama. Drugi polčas smo začele bolje. Priigrale smo si nekaj priložnosti, a žoga nikakor ni želela v gol. Celo tekmo sem spremljala golmanko, ki je stala daleč od gola, da bi lahko pomagala v igri svoje ekipe. V 57. minuti je naredila napako. Žoga je prišla do mene, stala sem na levi strani, kakšnih 30m od gola. Žogo sem imela na levi nogi, pogled usmerjen v gol. V mislih sem imela zgolj eno: »Lobala jo bom!«. Uspelo mi je … Veselje je bilo nepopisno, spet smo bile v igri. Sledil je podaljšek. 92. minuta, Ajax je dobil kot. Vsaka igralka je vedela, kaj so njene naloge. Žoga se je odbila na vrh kazenskega prostora in nasprotnica je ostala sama. Sanjski gol, prisežem … Udarila je »škarjice« in žoga je pristala v golu. Zadnja prekinitev, zadnja akcija, zadnja priložnost. Tako blizu, a tako daleč. Nato pa me je zadela misel, da bom morala spet eno leto garati in upati na novo priložnost.
Toda vsaka nova izkušnja je nekaj vredna in zelo dobrodošla. Drugo sezono zapored smo v ligaškem tekmovanju osvojile tretje mesto in dočakale smo novo priložnost. Na papirju smo imele celo zahtevnejše nasprotnice. V prvem poskusu, torej sezono prej, sem bila edina strelka v naši ekipi. Posledično sem bila v središču medijskega dogajanja, vse se je vrtelo okoli mene. Mini turnir je to leto organiziral Eintracht, zato smo imele prednost domačega igrišča in naših navijačev. Prvo tekmo smo igrale proti Čehinjam in, kot že v prejšnih dveh tekmah, sem tudi to odločila jaz. Končni rezultat je bil 1:0, čeprav bi moral biti precej višji. Na koncu je štela le zmaga in sledil je obračun z velikim Juventusom. Sanjski klub mojega brata Luka.
Igrale smo na vročo poletno soboto. Tekma se je začela ob 13h, ko je sonce najbolj »žgalo«. Igrale smo na »moškem« stadionu, kar nam vedno vlije dodatno motivacijo. Tekmo smo začele dobro in Juventus, ki je bil izrazit favorit, je bil v težavah. Res je bilo vroče, tri dni po prejšnji tekmi, zato nismo bile najbolj sveže. Začetek drugega polčasa ni šel po naših načrtih. Zopet smo dobile gol iz kota. 0:1, kaj pa zdaj? Ker sem bila edina Eintrachtova strelka v tem tekmovanju, se je od mene znova veliko pričakovalo. 66. minuta, protinapad. Soigralka Anyomi, hitra »ko šus« je prebila po desni strani. Začutila sem priložnost in v polnem šprintu stekla proti kazenskemu prostoru. Čakala sem podajo na drugo stran, saj sem bila povsem sama pred vratarko. Podala je v zadnjem trenutku, malo nenatančno, v prostor. Nekako sem uspela vdrsati, streljati in žoga je pristala v golu. Veselje … Četrta tekma, četrti gol. Redni del tekme smo z neodločenih 1:1 pripeljale do konca. Z močmi sem bila na koncu, mi pa v podaljške. Zdržala sem še nekih 10 minut, potem pa nisem mogla več niti stati. Takšne tekme te res izmučijo. Stežka sem dvignila roko in trener me je moral zamenjati. Tekma je šla v enajstmetrovke, jaz pa že na klopi. Res ni lahko, ko ne moreš več pomagati ekipi. Bila sem bolj nervozna od tistih, ki so streljale. Na koncu nas je vratarka rešila in za razliko od prejšnega leta nas je nogomet nagradil.
Mini turnir je bil za nami, a sledil je še play-off. Nova ovira, ki jo je treba prestopiti. Nov žreb, ki ga bomo znova nervozno gledali. Spremljale smo ga skupaj v garderobi. Lahko bi naletele na PSG, Arsenal, Real Madrid itd. Na koncu smo imele malo sreče, naš nasprotnik je bil namreč Sparta iz Prage. Ne tako kakovosten kot zgoraj omenjeni, a še vedno zahteven tekmec, ki ga nismo podcenjevale.
Prvo tekmo smo igrale doma. Slab »tajming«, dva dni pred tekmo me je napadla vročina. Zbolela sem. Nikoli, res nikoli ne želim spustiti kakšne tekme, sploh ne na največ odru. Deutsche Bank Park, zadnji korak do lige prvakinj. Ne, ne bom se dala. Dva dni sem se filala z aspirini, da sem bila na dan tekme dokaj v redu. Na koncu se v moji igri teh težav ni opazilo. Za razliko od prejšnih štirih tekem sem tokrat bila bolj v vlogi kreatorke. Igrala sem do 60. minute, nato pa mi je trener namenil počitek. Takrat je bil rezultat že 3:0 in pri vsakem golu sem sodelovala. Že dolgo nisem tako uživala v tekmi. Zmagale smo s 5:0, povratno pa s 3:0. Na zadnji stopnički smo se z lahkoto uvrstile v skupinski del lige prvakinj. Sanje so postale resničnost in trud je bil končno poplačan.
14.11.2023 sem prvič v karieri igrala v ligi prvakinj. Na zgodovinski tekmi smo z 2:1 premagale švedski Rosengard, ki tekme igra na umetni travi. Bilo je grozno, dež in -6. Razmere, v katerih ne igram najraje. Druga tekma … Velika Barcelona. Moj najljubši klub, ki ga spremljam že od otroštva. Sanje … Res. Ko pred tekmo stojiš in poslušaš himno in ti gredo po glavi same lepe stvari. Ko se zaveš, da je trud poplačan.
