Sobota, 6. maj 2023. Moja najboljša sezona, odkar sem pri Olimpiji se je bližala h koncu. Toda ni še bilo konec. Pred nami je bil vrhunec sezone. Nogometni praznik, kot sem poudarjal v izjavah pred tekmo. Večni derbi v finalu. Na pol poti med Ljubljano in Mariborom. Kaj si lahko želimo lepšega? Sanjska in zgodovinska dvojna krona za Olimpijo ali tolažilna osvojitev pokala za Maribor, da reši sezono in konča s slavjem? Za nogometaša so to sanjske tekme. Za to živimo. Za take stvari garaš in trpiš ostalih 364 dni v letu. Delamo in trudimo se, da bi dočakali vrhunec, a sploh ne veš, če bo prišel. A živiš in se pripravljaš nanj. Jaz imam srečo, da sem jih v karieri nekaj že doživel. Enega par let nazaj v Kopru, ko smo v finalu premagali Celje. Moja prva profesionalna lovorika v karieri. In nekaj tednov pred finalom pokala, ko smo v Stožicah proti Mariboru potrdili moj prvi naslov prvaka. Dva od dva. 100% score. Razlog za optimizem. Takšnega vrhunca še nisem izgubil ali izpustil iz rok. Še vedno se je končalo s trofejo v mojih rokah.
Iz zgoraj naštetih razlogov sem bil zelo miren. Pomagalo je tudi dejstvo, da smo jih v tej sezoni že trikrat premagali, oni nas le enkrat. Trdno velja prepričanje, da smo boljša ekipa. Če bomo pravi, nam zmaga ne bo ušla. Derbi pa je posebna tekma. Finale je tekma zase. Ena malenkost lahko odloči. In skoraj je. Ena neumnost in vse gre v tri krasne.
Zato se še toliko bolj, kot kapetan in vodja, čutim dolžnega oddajati mirnost in samozavest soigralcem. Nikoli ne veš, kaj gre komu po glavi. Nikoli ne veš, kdaj lahko tvoja samozavest nekoga dvigne. To so stvari, o katerih razmišljam pred tekmo. O takšnih malenkostih. Mogoče ne bo imelo učinka in se drugim je*e zame in ne gledajo enako na stvari, a jaz moram biti miren in delati tisto, kar mislim, da je prav. Drugi razlog, da sem bil miren, pa je naš srečni stadion v Celju, kjer je Olimpija pred štirimi leti na derbiju v finalu slavila pokalni naslov. Nekaj vraževerja je v meni. Dajmo ponoviti tisti večer! To so bile moje misli pred tekmo.
Dan je minil mirno in sproščeno. Ob 11h smo se zbrali v Stožicah, naredili aktivacijo in se z avtobusom odpravili v Celje. Bili smo mirni in precej smo se šalili. Tako kot je najbolje. V hotelu nas je pričakalo kosilo, nato pa redna kavica s Kvesićem, Kreflom in Crnomarkovićem. Počitek? Včasih rad zaspim na dan tekme, včasih ne. Povsem po občutku. Po nekaj urah počitka v hotelskih sobah smo se odpravili na sestanek, kjer nam je Riera ponavadi povedal prvo postavo. Takšna je bila Albertova praksa. Pri večini trenerjev je normalno, da dan pred tekmo razkrijejo postavo. Če ne prej, pri izvajanju prekinitev na zadnjem treningu vidiš, kdo je v prvem planu. Pri Rieri celo sezono do sestanka pred tekmo nismo imeli pojma, kdo bo začel tekmo. Samo enkrat se je zgodilo, da je prvo postavo razkril že dan pred tekmo. Nisem prepričan, a mislim, da je bilo to prav za finalno tekmo. Prepričan pa nisem zato, ker je v mojem spominu ostalo nekaj drugega. Moj najljubši “pre-game” govor v zgodovini. Riera nam je zavrtel videoposnetek legendarnega Raya Lewisa.
Med poslušanjem sem norel, v meni je vrelo. Tekma se ni mogla začeti dovolj hitro. Kocine so mi stale pokonci, imel sem kurjo polt. Nerealen občutek. Nisem mogel verjeti, kako me je dvignilo. Na poti do stadiona sem si nadel slušalke in se dodatno motiviral. A nisem zanemaril misli, da je treba ostati miren in oddelati svoje. Pripravljen sem bil na vse.
Na ogrevanju je začelo močno deževati. “Aha, to bo ena tistih tekem,” sem si mislil. Zame idealne razmere! Večerna tekma, dež. Občutek imam, da bi lahko tekel dva dni! Na žalost pa je bilo dežja preveč in so na igrišču nastale luže, kar je preprečilo lepo igro. Nervozna tekma. 12 rumenih kartonov in dva rdeča. Že v četrti minuti smo sprovocirali Tolića, da je dobil karton. Takšen je bil načrt, saj smo vedeli, da bo poskušal ovirati Vidovška. Se nam je pa to na koncu skoraj maščevalo, ko je Vida pretiraval z odrivanjem in je zakrivil enajstmetrovko. Popravil je napako, znova postal naš junak in “lagano” ubranil penal. Dan pred tekmo smo se pogovarjali, če bo imel Maribor enajstmetrovko in jo bo izvajal Tolić, sledi “panenka”. Čakaj ga! Nenazadnje, na instagramu ima objavljene tri ali štiri panenke. Greš na njegov profil in veš, kam bo streljal! Imeli smo prav.
Če se vrnem na tekmo … Raztrgana igra, a polno priložnosti na obeh straneh. V 12. minuti je imel Crnomarković na glavi zicer, deset minut kasneje na drugi strani Vipotnik. Sledilo je nekaj strelov z razdalje, a daleč od gola. Moje mnenje je, da smo v igri pokazali več, a Maribor je bil živ in nevaren. Med polčasom smo ostali mirni. Vedeli smo, da bo takšna tekma in da nam manjka en gol! V drugem polčasu se ni veliko spremenilo. Proti koncu je Maribor postajal vse nevarnejši, imel je nekaj nevarnih strelov od daleč. Prevzeli so pobudo, mi pa smo postali mehki. Nekaj je bilo treba narediti, da se zbudimo. Marin Laušić me je grdo poštartal od zadaj … Idealna situacija, da zakuham in zbudim ekipo. Postavil sem se zase. Namesto, da bi ležal in jokal, kot nekateri ob najmanjšem udarcu, sem se pobral in se spustil vanj ter ga s prsi odbil. Padel je na tla. Kasneje sem poslušal smešne komentarje, da kaj takšnega še niso videli in da sem prestopil mejo. Govorili so o pretresu možganov in ostale neumnosti. Želim razjasniti, da se njegove glave nisem niti dotaknil in da je ob padcu na tla podstavil roki, tako da se ni udaril v glavo. V glavnem, neumnosti. Vedel sem, da nimam kartona in v tej situaciji sem se zavestno odločil, da ga bom dobil. Poznam pravila in vedel sem, da nisem pretiraval. Šel sem proti njemu s prsi, ne z rokami, saj vem, da to drugo pomeni rdeči karton. Sem dovolj pameten. Vedel sem, da me v finalu za takšno potezo ne bo izključil. Tu je sicer element tveganja, ampak bilo je vredno. Soigralci so se postavili zame. Zbudili smo se in od tistega trenutka smo izgledali živo in bili nevarnejši.
Motile so me številne prekinitve. Dež je bil vse močnejši, mi povsem premraženi, tekma pa je bila zaradi navijačev nenehno prekinjena. Eni so ograjo podrli, drugi pa so čez celo igrišče z RPG-jem streljali na naše. Jasno, ni šlo za RPG, ampak za neko pirotehniko, za katero sploh nisem vedel, da obstaja. Izstrelek je letel dobesedno 100 metrov proti našim navijačem.
Po ubranjenem penalu je sledil podaljšek. Na žive pa mrtve. Vsi premočeni, mi in pol stadiona, ker ni strehe. Želeli smo igrati. Do 180. minute, če bi bilo treba. Dokler ne zmagamo. Kmalu zatem smo prišli do roba raja. Naš zlati Justas je z levico zadel v desni zgornji kot. Iskreno, ne vem, če sem ga kadarkoli na treningu videl udariti z levo nogo! To so tisti trenutki, instinkt, brez razmišljanja. Verjel sem, da je to to. Lasi bo naš junak. Maribor pa je imel drugačne načrte. Šli so na glavo, želeli so rešiti sezono. Štoperja v špico in na dolge žoge. Niso imeli kaj izgubiti in uspelo jim je izenačiti. Takrat sem pomislil: “Fak, ne na penale, to je loterija.” Pa čeprav imamo Vido in bi bili verjetno favorit. V zadnjih minutah upaš, da bi si kaj ustvarili, na drugi strani pa tečeš v obrambo, da ne bi prišlo do poloma.
Nato pa zadnja akcija… Kot, gneča, padanje, penal! Bil, ni bil, sodnika kličejo na ogled posnetka. Galama z vseh strani. Glede na to, da so ga poklicali na ogled videoposnetka, sem bil 99% prepričan, da bomo dobili enajstmetrovko. Zdelo se je, kot da čakamo celo večnost. Umaknil sem se od dogajanja, ker sem vedel, da bom streljal. Želel sem se umiriti. Ko so ugotovili, da bom streljal jaz, so se začeli pritiski. Igralec Maribora mi je rekel: “Ajde, ne upaš panenke!” Jaz pa sem hladnokrvno in odločno odvrnil, da bom. “Panenka, 100%, verjemi. Zadnja minuta, golman si ne sme privoščiti ostati na sredini,” sem dejal. Frajer je zbledel. Kako to misliš?! Šel je do vratarja in verjamem, da mu je prenesel moje besede. Želite iskreno? Želel sem udariti panenko! Večer pred tekmo sem v postelji vizualiziral tekmo in vselej pomislim na takšno situacijo. Takrat sem se odločil za panenko, saj sem bil prepričan, da bi zadel. A pol ure prej se je zgodil “Tolić”. Nisem si smel privoščiti enake napake. Tudi Jug bi lahko počakal in me osmešil. Enostavno je lažje, če jo pošljem v rašlje, neubranljivo, zmagamo in to je to. Jug je prišel do mene in mi rekel, naj zgrešim penal. Da bi bilo to edino pošteno in da naj potem enajstmetrovke odločijo zmagovalca. Ja, pa kaj še, sem si mislil. Na stadionu smrtna tišina, dež je padal kot nor in vleklo se je že dva dni. Prav zaradi vsega čakanja pa sem se uspel umiriti. Imel sem čas. Vedel sem, kaj moram storiti in prepričan sem, da sem bil v tistem trenutku najbolj mirna oseba na stadionu. Pa čeprav sem bil pod največjim pritiskom. Vedel sem, da bom zadel. Malce me je sicer skrbelo igrišče, saj je bilo res premočeno in hitro ti lahko zdrsne. Na fotografijah se lepo vidi, kako je v trenutku strela špricnila voda v zrak. Vem, da je navijače stiskalo, a nam je hitro odleglo. Jug v eno stran, žoga pa v zgornji kot na drugo stran. Zmaga je bila naša! Sodnik nam je že prej povedal, da bo po izvedenem penalu piskal konec. Zato sem takoj letel proti našim Dragonsom, ki so bili premočeni in premraženi, splezal na ograjo in slavje se je začelo …
Zgodovinska sezona. Ne bi se mogla končati bolje. Ure po takšnih tekmah so najlepše. V krogu soigralcev in družine slaviš nekaj posebnega, nevsakdanjega, in ti spomini bodo ostali do konca življenja. To moštvo Olimpije 2022/23, soigralci, štab in vsi ostali. To ostane. Če te kaj poveže, je to uspeh. Na te soigralce gledaš drugače, kot na nekatere druge, nekdanje soigralce. Dejal sem jim, da smo zdaj postali bratje.
Tistega deževnega večera v Celju nam je uspelo nekaj velikega. Tega nam ne more nihče odvzeti.
