»Uvrstila se bom na olimpijske igre!« »Osvojila bom svetovno medaljo!« »Osvojila bom olimpijsko medaljo!« Neštetokrat sem si te in podobne motivacijske stavke ponavljala v mislih. Nikoli ni bilo dvoma, kaj je (bilo) v mojem življenju na prvem mestu. Judo.
Vse je kazalo dobro, naredila sem uspešen prehod iz mladinske v člansko konkurenco in pobrala že nekaj medalj s tekem svetovne serije (Grand Slam, Grand Prix). Začele so se zbirati kvalifikacijske točke za olimpijske igre v Tokiu in ravno takrat sem si na pripravah hudo poškodovala kolenske vezi. Potrebna je bila operacija in s tekem najvišje ravni sem bila odsotna skoraj leto dni. S petim mestom na tekmovanju za Grand Prix se je zdelo, da sem spet zraven in sanje o olimpijskih igrah so spet zaživele.
Potem pa so se začele na treningih in tekmah dogajati zame neobičajne stvari, ki si jih ne jaz ne trenerka nisva mogli razložiti. Na tekmah sem v odločilnih situacijah neobičajno izgubila, na treningih pa nisem več zdržala takih maksimalnih naporov kot prej. Ko sem se močno zadahnila, sem začela pokašljevati, kar pa smo pripisali rahlemu zimskemu prehladu. Med trenerko in mano je nastala napetost in ves čas me je spraševala, ali mi je zmanjkalo motivacije, a po drugi strani se ji je to zdelo skoraj neverjetno pol leta pred olimpijskimi igrami (takrat igre v Tokiu še niso bile prestavljene na naslednje leto). Marca 2020 sem imela zdravniški pregled pred zaposlitvijo v Športno enoto Slovenske vojske. Kardiolog mi je zelo dolgo gledal ultrazvok srca in na koncu rekel, da mu ni vse všeč in me naročil na CT slikanje koronarnih žil. Tam pa se je izkazalo, da je z mojim srcem in žilami vse v najlepšem redu, imela pa sem močno povečane bezgavke na vratu. Tudi sedimentacijo eritrocitov sem imela močno povišano. To sta bila dva znaka, da so zdravniki takoj posumili in kaj kmalu tudi potrdili limfom – rak na bezgavkah. Šok in razlaga za vse nepojasnjene težave.
Ne bom se spuščala v vse težave in stranske učinke zdravljenja s kemoterapijo in obsevanjem, saj se z njimi srečuje večina onkoloških bolnikov, ki pa nas ni malo. Poudarila bi le, da je izguba las še najmanjši problem. Z vami želim deliti predvsem občutke in težave, ki sem jih premagala po zaključenem zdravljenju pri vračanju na tekmovalne blazine. To pa je nekaj, s čimer ne (športni) zdravniki, ne fizioterapevti, ne trenerji in nenazadnje ne tekmovalci nimajo ravno izkušenj.
Še med zdravljenjem sem našla dovolj energije, da sem naredila zadnjih nekaj izpitov magistrskega študija laboratorijske biomedicine, ki mi je zagotovo olajšal spoprijemanje z rakom, saj sem natančno vedela, s čim imam opravka.
Ogromno mi je pomenila podpora, ki sem jo prejemala od celotne svetovne judo skupnosti, prijateljev in seveda družine s sestro Marušo na čelu. Posebno mesto v mojem življenju pa ima ena in edina trenerka Olga, katero je vse skupaj prizadelo ravno toliko kot moje najbližje.
Kar je bilo že od začetka najbolj pomembno – saj sem tega kot vrhunska športnica navajena – je bila postavitev dosegljivega, a hkrati zahtevnega cilja. Ker so se olimpijske igre zaradi epidemije koronavirusne bolezni prestavile za eno leto, sem si zadala, da po končanem zdravljenju pridem do te forme, da bom lahko kot trening partnerica pomagala sestri se ustrezno pripraviti na olimpijski nastop.
Septembra 2020, ko sem zaključila z vsemi onkološkimi terapijami, je bilo moje telo dobesedno v razsulu. Vendar je bila prav to moja glavna motivacija in izziv – telo spraviti nazaj v tako stanje, da bom lahko uživala vsaj v rekreativnih športnih aktivnostih. Telesno sestavo sem imela popolnoma porušeno. Zaradi zdravil se mi je v telesu zadrževalo ogromno vode, kot da bi bila po celem telesu zatečena, in seveda izgubila sem ogromno mišične mase. Res me je presenetilo, kako toksična je ta kemoterapija za vse celice telesa. V tako slabem fizičnem stanju nisem bila še nikoli in šele ta izkušnja mi je dala vedeti, da zdravje in zdravo telo ni samoumevno. Nisem zmogla narediti niti treh sklec (prej sem jih delala po 50)! Vendar mišice sem lahko z rednimi in načrtovanimi treningi relativno hitro pridobila nazaj. Kar dolg proces pa je bil izboljšati telesno sestavo, pri čemer mi je nepogrešljivo pomagala strokovnjakinja za športno in klinično prehrano. Zelo dolgo sem prav tako potrebovala, da sem pridobila nazaj kondicijo. Zgovoren podatek o tem, v kako slabem kondicijskem stanju sem bila, je že sam srčni utrip v mirovanju, ki se mi je s 40 utripov na minuto, kolikor sem imela pred boleznijo, med zdravljenjem povzpel na 65! Neverjetno hitro sem se zadihala in komaj zmogla v zelo počasnem tempu preteči 1 kilometer. Ker sem imela v obsevalnem območju vrat in prsni koš, so bile nekoliko prizadete dihalne poti, zato sem imela pekoč občutek, ko sem se zadihala. Vendar se je to kar hitro izboljšalo. Še eno leto pa se je pojavljalo, da ob naporu nisem postala rdeča v obraz, ampak sivkasto-modra, kar je bilo kar zastrašujoče za videti. Vendar zdravniki so to pripisali temu, da se moje telo še vedno regenerira in da bo s časom tudi to sivkasto-modro barvo zamenjala zdrava rdeča. Kemoterapija pa je močno oslabila vsa vezivna tkiva in sklepe, zato sem imela kar nekaj mini poškodbic.
Pol leta po zaključenem zdravljenju sem bila toliko pripravljena, da sem tekmovala na državnem prvenstvu (in tudi zmagala). Že takoj po postavljeni diagnozi sem si rekla, da bom popolnoma ozdravljena, ko bo sodnik na tekmi pokazal name kot zmagovalko (borbe). Tako da to državno prvenstvo je bilo zame precej čustveno. Ampak takrat še zdaleč nisem bila v formi, primerni za mednarodni nivo tekmovanj. Julija 2021 pa se je uresničil še moj drugi veliki cilj – kot sestrina trening partnerica in del reprezentance sem odpotovala v Tokio na olimpijske igre. Naslednji cilj – tekmovati na mednarodni tekmi – sem dosegla jeseni 2021, torej dobro leto po koncu zdravljenja. Tudi ta bronasta medalja s tekme za evropski pokal je zame diamantna.
Neverjetno se mi je spremenilo doživljanje treningov in tekem. Prej na trening nikoli nisem gledala kot na neke vrste privilegij, da je moje telo sploh zmožno zdržati tak napor, v treningih sem zares začela uživati in šele po prebolelem limfomu treniram izključno iz veselja in ljubezni do tega športa. Na tekmah sem bila razbremenjena rezultatskega pritiska, ki je bil pred boleznijo v luči lovljenja kvalifikacijskih točk za olimpijske igre zares velik, in tako sem lahko tekmovala z užitkom.
Posledice onkološkega zdravljenja so šle že praktično v pozabo, ko so me na žalost izdale poleti 2022. Na treningu sem si natrgala stranske kolenske vezi, čeprav sama situacija, v kateri je prišlo do poškodbe, ne bi smela povzročiti tako resne poškodbe. Sedem mesecev sem potrebovala, da sem se vrnila na tekmovalne blazine – tekma za vrnitev je bilo ponovno državno prvenstvo. Potem se mi je forma hitro dvignila in zmagala sem tri evropske pokale. Trenutke preživete na zmagovalnem odru in poslušanje himne sebi v čast sem začela doživljati neverjetno čustveno kot nikoli prej, saj se mi takrat odvrti film…
Junija 2023 sem dosegla naslednji cilj, in sicer tekmovati na tekmi svetovne serije. Dva meseca pozneje na Veliki nagradi Zagreba pa že nisem le »sodelovala«, ampak sem prišla vse do finalnega dela, kjer pa sem borbo za tretje mesto sicer izgubila, a na poti do tja premagala tudi rangirano tekmovalko. Vse skupaj je izgledalo zelo obetavno za nadaljevanje moje judo »kariere«, ko se mi je zgodila naslednja neverjetna poškodba – huda diskus hernija v vratnem delu hrbtenice. Neverjetna predvsem zato, ker ni bilo določenega padca na glavo ali kakšne situacije, ki bi povzročila ta velik zdrs in zdrobitev medvretenčnega hrustanca. Dva dni pred tekmo za svetovni pokal (ki sem jo sicer suvereno zmagala) sem se zbudila s »heksenšusom«, ki me je nato na tekmi iz borbe v borbo bolj bolel. Ponoči po tekmi nisem skoraj nič spala, zbudila pa sem se z mravljinci v prstih desne roke in roka mi je drevenela. Pet mesecev po operaciji je zame še enkrat več prišla vrnitvena tekma – državno prvenstvo, na katerem sem tudi tokrat zmagala. Vendar na preiskavah sedaj pol leta po operaciji se je izkazalo, da vretenci še vedno nista zaceljeni, tako da trenutno potrebujem predvsem veliko potrpežljivosti.
Za konec bi poudarila, da pri vseh »nesrečah«, ki so me doletele, se nikoli nisem spraševala ali pritoževala, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Nehala sem se tudi sekirati za vsako malenkost, saj se takrat vedno opomnim, da se v življenju lahko zgodijo veliko hujše stvari, kot to da na primer obstaneš v gneči na cesti. Mislim, da bi tak način razmišljanja lahko vsakemu izmed nas pomagal skozi življenje, ki je za vsakega edinstveno in neponovljivo.
